Zadala sem si cilj, da bom v svojem življenju počela čim več stvari, ker tako jaz hočem in ne ker moram. Tako se tudi k pisanju sedaj spravljam s to namero. V preteklosti sem že pisala o tem, kako sem verjela o sebi, da ne znam dobro pisati. Zdaj tega ne verjamem več. Še več, začela sem uživat v njem. Zato sem si zjutraj postavljala spontano vprašanje, kaj je v tem tednu razveselilo moje srce? Kaj se mi je zgodilo, o čemer bi bilo vredno pisati in biti inspiracija v svetu, ki se nenehno spreminja. Kako lahko pišem le iz navdušenja in se pri tem ne obremenjujem s formo, tekstom in kako bo sprejeto?
Že nekaj časa nazaj je bilo, ko sva z mojo marketinško mentorico odprli temo o tem, koliko ljudi na moji mail listi odpre mail in koliko povratnega odziva v obliki prijave dobim. Tisti dan sem bila polna razočaranja in sem se pritoževala, nad odzivom, ker ni bil, kot bi si ga želela. Glede na to, da moje maile odpre skoraj polovica liste, kar je z marketinškega gledišča izjemen rezultat, mi ni bilo jasno, zakaj se teh nekaj več kot 300 prejemnikov, tako težko odloči za akcijo.
Zdaj vem, da reakcija tistega dne ni izvirala iz odrasle kompetentne mene, temveč iz majhnega, prizadetega otroka.
To se mi je poblisnilo šele po pogovoru z njo. Ko sem se malce poglobila v svoje občutke, ki so bili nemoč, da bi podrla zid tišine, sem se vprašala koliko sem stara, ko sem se znašla v podobni situaciji. V spomin je prišla triletna, mala Anitka. Stojim in jokam, pred mano pa hladen odziv očeta. Malo pred njegovim prihodom sem bila še polna življenja, igrala sem se. Njegov prihod je zmotil mojo igro. Vidim se, kako stegujem male rokice proti njemu, on pa kot da me ne vidi, čista ignoranca. Sem nekaj nepomembnega v njegovem svetu polnem skrbi in pomembnega dela. Delu je dajal izjemno pomembnost, bil je deloholik. Nekaj takega, kot je igranje z mano, takrat zanj ni prišlo v upoštev. Njegova zavrnitev me je zelo zabolela. Preživetvena reakcija, ki jo je moje inteligentno telo naredilo je bilo, da sem nezavedno ugasnila svojo živost, utišala na minimum prekipevajočo energijo in se prilagodila njegovemu svetu, tako, da sem postala nevidna, in pridna punčka. Le tako me je lahko sprejemal.
Kaj so projekcije in kako okrivljamo nekoga za nekaj, kar ni njegovo?
Stik z otrokom v meni, prepoznava, kaj je v resnici sprožilo moj ogorčen odziv na prejemnike mojih sporočil, mi je osvetlil odnos z očetom. Želela sem si njegove potrditve. Zamenjala sem krivca. In zdaj sem to povsem jasno videla. V meni je besnel otrok, ki svoje jeze in ogorčenja pred njim ni smel kazati in je tako skrita čakala na pravi trenutek, ko bom dovolj dozorela, da se s to ogromno količino energije lahko srečam. Neodzivnost mail liste je bilo darilo, da sem pogledala v skrit del sebe – notranjega otroka in mu ponudila, sedaj kot odrasla, tega, kar takrat nisem dobila. Posledica tega je, opustitev potrebe po iskanju potrditve zunaj sebe. Potem potrditev pride sama od sebe, brez napora, brez zahtevanj, v srcu pa je mir, tudi če je ni.
Preteklosti ne moremo spremeniti. Dogodki, ki so se zgodili ostanejo. Lahko pa sprostimo energijo, ki se je zataknila okoli dogodka. Ravno ta zataknjena energija povzroča, da venomer znova ponavljamo situacije svoje preteklosti sedaj z šefom, drugič s sodelavci ali partnerjem, otroci, taščo….
Dobrodošel/a, da skupaj ustvariva več lahkosti in sproščenosti v tvojih odnosih in odpreva življenjsko moč za uresničevanje sanj.
