Ljudje smo res smešni. Če nam ne gre res za nohte ali nam ne grozi težka diagnoza, se kar uspavamo in nič ne naredimo. Mnoge ženske, pa verjetno tudi moški se ob pogledu na svoje telo v ogledalo malce zamislijo, si rečejo fino bi bilo zgubiti tiste kilce, naredijo pa nič. Po večini se kar sprijaznijo, češ, saj ni tako hudo, s tem se da živeti. A če kile postanejo izgovor, da ne uresničimo svojih sanj, potem je še kako pomembno, da se premaknemo. Saj nam izguba kilogramov, ki je nastala kot posledica, da smo odpravili resnične vzroke, lahko pripelje veliko več, kot le izgubo nekaj kil. To, da v sebi spet čutimo vitalnost, da naša glava postane bistra, da se na sestanku upamo izpostaviti, da začnemo izbirati partnerje, ki so nam dostojni, je neprecenljivo.

Ko sem raziskovala svoj odnos s hrano sem to poimenovala kar Moja borba s hrano, telesom in energijo. Celo svoje življenje sem v sebi tiho trpela. Nezadovoljna s svojim telesom, sem opazovala tiste vitke in čvrste kolegice, ki so jedle vse po vrsti, pa se jim ni nič poznalo. Vedno tistih nekaj kilogramov preveč, ki se jih nisem mogla znebiti, je v meni zakoličilo prepričanje, da jaz ne morem shujšati in da je to zame misija nemogoče. Rekli so mi, da je moja presnova počasna, da sem po očetu in to je bil še en žebelj na mojo krsto prepričanj. V družini sem veljala za tisto »ta okroglo«, čokato, da imam težke kosti, so me tolažili.

Kmalu po rojstvu sina, so se vzgojnim skrbem pridružile še skrbi, ki jih prinaša samostojno podjetništvo in vse to je bilo zame preveč. Imela sem velika čustvena nihanja, tesnobo, depresivna stanja, slabo sem spala, zjutraj sem se zbujala bolj utrujena, kot zvečer in se komaj sestavila do popoldneva. Kot dislektik, sem se borila še z težavami v koncentraciji in spominu. Ves čas pa sem pritiskala nase, da moram narediti še več in da to kar delam ni dovolj. Zdaj vem, da to kar sem doživljala takrat, sedaj imenujemo izgorelost, podlaga spodaj pa perfekcionizem. Spraševala sem se kako odpraviti blokade in priti do več energije.

Rešitve zase sem iskala široko od meditacije, Chi-gonga, psihoterapije, zdravilstva, pa tudi skozi prehrano. Ker sem sem se ob spoznavanju Shiatsu masaže učila tudi o makrobiotiki sem takrat prvič izvedela, da ima hrana vpliv na energijo, na naša čustva in da hrana niso samo kalorije. Nisem se dolgo zadržala pri makrobiotiki, preveč kompliciran sistem zame, iskala sem nekaj bolj preprostega. Sem pa takrat opustila meso za kar deset let.

Poskusila sem surovo prehrano in zdržala tri mesece, shujšala zame na neverjetnih 53 kil, se fenomenalno počutila, potem pa je volja popustila in zdrknila sem nazaj v ustaljeno prehransko rutino. Otroci so rasli, treba je bilo kuhati za njih, vsak z drugačnimi prehranskimi željami sta mi kravžljala živce. V kuhanju nikoli nisem zares uživala. Že misel na to kaj naj skuham, da bo dobro, pa da bodo otroci jedli, pa da se ne bom zredila, je bil zame čisti stres.

Vmes Montinjak, ločevalo prehranjevanje, razni detoksi, postenje…

Potem sem se jeseni 2015 odločila, da najamem Simone Godina, prehransko svetovalko 1 na 1. To je bil zame začetek poti navzgor. Spoznavala sem, katera hrana v mojem telesu uravnava hormone in ne povzroča mikro vnetij. Da me zares nahrani in ne izčrpava, in dvigne energijo, je bil moj cilj. Čeprav sem imela pomoč, tega prehoda na nov način prehranjevanja nisem v celoti zdržala. Kako naj jem za zajtrk zelenjavo, saj to je na glavo svet, je kričalo v meni. Spet so me vrgla ven čustva in da je to vse preveč novega zame, se je oglašala tesnoba in upornik. In sem z eno nogo zavila dol s poti.

Ampak vedela sem, da je to prava smer zame. Ko sem spet zbrala svoje moči, se je poleti 2017 pojavil celovit on line program welness strokovnjakinje Kris Carr, meni pisan na kožo. Takrat sem bila že dovolj močna, da sem sprejela odločitev, da se dokončno poslovim od tradicionalnih receptov v moji glavi in se tako dobro naučim novih, da tudi takrat, ko ne bo veliko časa, bom imam v svojem spominu dostopen hiter in kvaliteten recept. In mi je uspelo.

Krog pa se je zares začel stikati, ko sem se posvetila globljim vzrokom debelosti, bolečini, ki se je skrivala pod njo. Kile so delovale kot zaščita, bariera med mano in nevarnostjo zunanjega sveta. Čisto po naključju, me je na moji prvi eft delavnici neizmerno pritegnila knjiga Jessice Ortner Tapkanje za uspešno hujšanje in dobro samopodobo. Pa na delavnico nisem šla zaradi kil. Prebrala sem jo na dušek. Takrat se je zame začelo olajšanje. Vprašanje hrane in kilogramov je začelo zgubljati moč nad mano. Začela sem uživati v procesu hujšanja in globlje razumeti, kaj pomeni biti nahranjena, kako me podzavest ščiti pred vitkostjo in kako stres vpliva na kopičenje maščobe. Novo obzorje nedietnega hujšanja mi je odpru tudi Johna Gabriel, ki je s svojim postopkom izgubil 100 kg in je velik zagovornik vizualizacij. Tako sem začela vizualizirat svoje vitko in energije polno telo. Tapkala sem na vsa nepredelana čustva povezana s hrano, telesom in gibanjem. Takrat sem se soočila s svojim sovraštvom do stegen in trebuha, do jeze nase, ker sem goltala hrano kot pridna punčka in na ta način povozila sebe, da bi ugodila mami, na vso mojo paniko, tesnobo, ki sem jo mašila s hrano in globoko nemoč, obup, ki sem ga čutila, kot posledico, da ima hrana moč nad mano.

Celovit pristop je povzročil spreminjanje.  Kile so začele padat, nisem bila več tako napihnjena in napeta. Zboljšala sem koncentracijo, moja vitalnost je začela rasti, hkrati z njo pa tudi vedno večja pripravljenost, da je zame varno, da se izpostavim tako kot ženska, kot poslovno. Po dolgih letih sem uporabila šminko intenzivne barve, obula visoke pete in se pri tem dobro počutila.

Pa še eno spremembo sem opazila. Ker hrana ni več moja sovražnica, sem začela v njenem pripravljanju celo uživati. Zaljubila sem se v proces učenja in raziskovanja novih receptov in okusov. Kuhinja dobiva zame pozitivno asociacijo. To pa je sladka zmaga.

Anita XXX