Ta praznični podaljšan vikend bi morala počivat in se lepo imet. To je bil moj plan, a vesolje je imelo nekaj drugega v mislih zame. Ker verjamem, da se nič ne zgodi brez razloga, to svojo preizkušnjo delim s tabo. Povezana je bila z mešanico bolečih občutkov, ker sem vedela, da moram hčeri sporočiti novico, ki je bila boleča zanjo. V tem obdobju je to zagotovo znano tudi mnogim drugim staršem … Otroci se srečujejo s preizkusi in rezultati iz mature, nekatere so ujeli »popravci«, veliko mlajših bo šlo prvič v šolo ali vrtec, napovedujejo se menjave učiteljic in vzgojiteljev … Vsi ti dogodki sprožajo stisko na obeh straneh. Tako pri otroku kot tudi pri staršu. Največkrat se zgodi, da prav starši zaradi svojih preteklih izkušenj doživljamo situacijo še veliko bolj intenzivno in se nanje ne znamo odzvati zares objektivno. In tako preslikavamo svojo bolečino na otroka …

Tudi sama sem se ta vikend ujela v ta čustveni vrtinec … Skozi tehnike, s katerimi si pomagam pri razčiščevanju naboja ob svojih čustvih, sem zelo jasno spoznala, kako pomembno je, da sebe postavimo na prvo mesto in najprej razčistimo pri sebi, šele nato lahko zares učinkovito pomagamo otroku. Tako kot pravijo varnostna navodila v letalu – ključno je, da najprej sebi nataknemo dihalno masko, šele nato se posvetimo otroku. V nasprotnem primeru sta lahko hitro pogubljena oba …

Zdaj pa k zgodbi. V petek dopoldne je prišla novica, ki je me je povsem sesula. Iz izbrane umetniške fakultete v tujini, kjer je moja hčerka marca pozitivno opravila preizkus nadarjenosti, so mi pisali, da je urad za preverjanje nivoja izobrazbe ugotovil, da njen nivo izobrazbe ni dovolj visok za njihovo ustanovo, zato mora, če hoče biti sprejeta, na Nizozemskem opraviti še nek dodaten, dokaj zahteven inteligenčni test. Moj telesni in čustven odziv na to situacijo me je povsem presenetil. Čeprav sem na razumski ravni sprejela, da je to le še ena prečka, ki jo je treba preskočiti, sem na čustveni ravni celotno situacijo doživela kot močen udarec. To mi je pokazala noč, ki sem jo prebedela na pol budna, poleg tega pa sta me s krikom iz spanca zbudili tudi dve grozni nočni mori.

Naslednji dan sem za pomoč prosila kolegico, ki obvlada tapkanje. Skupaj sva tapkali in na dan je prihajal močen naval čustev, ki jih je sprožil ta dogodek. Ko sva zaključili, sem začutila vidno olajšanje. Začela sem se umirjati in sestavljati. Še enkrat sem dobila potrditev, da je tapkanje (oz. EFT) zares odlično orodje, ki pomaga v kratkem času. Z njim se lahko globje povežeš s svojim notranjim svetom, ko govoriš o svojem problemu pa hkrati pritiskaš na akupunkturne točke na telesu in s tem umirjaš nivo stresa. Tako povzročiš sproščanje živčnega sistema in problemu zmanjšuješ uničujoč naboj. Ugotovila sem, da je ta situacija pritisnila na dva moja podzavestna gumba. Najprej me je skrbelo, kako naj slabo novico sporočim hčeri. Katere besede naj uporabim, kateri trenutek naj uporabim, da bo pravi, da bo čim manj bolelo. Drugi gumb pa so bili moji lastni boleči spomini z vpisom na fizioterapijo, morje nekih nepredelanih »šolskih« čustev, ki so povzročili, da sem se preveč poistovetila z zgodbo, ki se je odvijala mojemu otroku. Jaz sem preko nje doživljala SVOJO bolečino zavrnitve, SVOJO borbo z inštitucijo, ki bolj ceni akademsko znanje, kot pa talent, ki je v človeku, in ljubezen do dela z ljudmi.

Naslednjo noč je bilo že bolje. Spanec se je povrnil v prvo polovico noči, drugo pa sem napol prebedela, saj je moj rahel spanec porušila sosedova žurka na balkonu tik ob oknu moje spalnice. A v tej drugi polovici mi je nenehno po glavi rojila le ena misel, da se je tu nekje zgodila napaka. Zjutraj sem se zbudila z močnim občutkom moči, da bom naredila vse, da prodrem do pravih ljudi v »uradih« in »akademskih inštitucijah«, da se ta napaka najde in odpravi. Pripravljena sem bila na boj.

Za nedeljo sem predlagala možu, da tapkava t.i. nadomestno tapkanje za hči. To je pomenilo, da sva na čisto, en pred drugim glasno delila, kaj čutiva do tega, kar se dogaja najinemu otroku. Pozor!!! Bistvena razlika od običajnega pogovora o težavi, ki sva jo naredila, je bila, da sva jasno opredelila kaj čutiva in se nisva posvečala temu, kar misliva. Um bi v takih primerih rad razpredal, iskal izgovore, neke zgodbice in kaj hitro bi se ulovila v njegove zanke in se zavozlala. Tipično za tako vse preveč pogosto reševanje težav je, da ob tem čustva potlačimo nekam dol, ker ne vemo, kaj bi z njimi, in zakrčimo telo, da bi se ubranili čustveni bolečini. To slednje, zakrčenost telesa je običajen odziv na stres. Jaz pa sem želela narediti pretok, želela sem podpreti kreativen del možganov in očistiti zastoje v energije vseh treh na skupni zgodbi. Ker je moj mož, kot večina moških, bolj racionalne narave, sva naredila nekaj tapkalskih zaporedij, da se je um umiril. To pomeni, da je nehal razlagati in je možu dopustil, da pride v stik z občutji in čustvi.

Ko sva tako tapkala in pri tem izgovarjala besede kot so razočaranje, prizadetost, jeza …, sem zelo jasno prepoznala starševski del, ki bi želel zaščititi svojega otroka pred bolečino. Vedela sem, da če to preveč hočem, s takim delovanjem otroku jemljem moč, saj ga ne vidim dovolj sposobnega, da se sreča tudi z neprijetnimi dogodki. Tako mu nikakor ne pomagam. Še več, vlečem ga dol v mojo luknjo. A kako vedeti, da želimo preveč zaščititi? Najboljši prepoznavni znak je da začutimo svoje trpljenje in prepoznamo, kako zaradi tega čustva ne zmoremo iti naprej. Zato sem glasno govorila in istočasno tapkala po točkah to, kar sem čutila: “Nočem, da trpiš, nočem, da te boli, mene boli, če vidim, da so se tvoje sanje razbile, moje trpljenje, moja bolečina … “ Po kar nekaj krogih tapkanja se je slika začela spreminjati. Zagledala sem sebe in njo kako sva se »odlepile« ena od druge. Videla sem, kako stojiva pokončno ena pred drugo, jaz z rastočimi občutji, da je ona dovolj sposobna in zmožna peljat svoje odraslo življenje brez mene, ki ji ves čas pomagam. Moja slika odvisnega otroka od mene se je spremenila, s čimer sva obe dobili moč nazaj.

Nato je prišel ponedeljek in z njim pravo presenečenje. Ob desetih zjutraj e-sporočilo. Univerza je sporočila, da so dali v ponovno preverjanje hčerino diplomo, tokrat pa so iz urada sporočili, da njen nivo izobrazbe kljub vsemu ustreza za vpis k njim. Iz mojih ust je prišel pravi krik veselja. Hkrati z veseljem me je spreletelo tudi spoznanje, koliko adrenalina je moje telo moralo prenesti ta vikend in kako zelo pomembno je, da primerno poskrbim zanj. Tega sem se lotila tako, da sem tapkala še posledice šoka in hvaležnost do telesa, šla v gozd po svežo energijo in na tek.

Ko gledam nazaj se sprašujem, kaj sem se v tem naučila. Kaj je bilo darilo tega neprijetnega dogodka? In rečem lahko, da lahko naštejem celo kopico.

– Družina je stopila še bolj skupaj. Hči je začutila, da ob travmi ni sama.

– Z možem sva se še bolj povezala. Pokazala sva si, kako sva varna en z drugim, ko odprto pokaževa ranljivost, hkrati pa ne slediva impulzom, da bi ali reševala en drugega ali pa pametovala drug nad drugim.

– V odnos s hčerko je vstopilo novo, močno zavedanje. Začutila sem zaupanje vanjo in v svoje celice sprejela varno zavedanje, da jo lahko spustim v svet in da da bo čisto OK tudi brez moje pomoči.

– Povečala sem zaupanje vase kot mama, začutila sem, da sem dobro opravila pri vzgoji.

– Očistila sem svoj negativen naboj okoli travmatične »šolske« izkušnje, ki sem jo preslikovala na svojega otroka in od tega osvobodila sebe in tudi njo. To pomeni, da sedaj na globlji ravni sprejemam, da je moja izkušnja moja, njena pa je njena.

– Sproščen adrenalin mi je poklonil novo darilo. Ponovno sem lahko na lastni koži videla, kakšen biokemičen odziv sproži čustvena travma, zato sem se lahko spontano poglobila v ljubečo skrb za svoje telo in nisem le zamahnila nad tem z besedami, da se ni nič zgodilo in je treba iti stisnjeno naprej.

Upam, da so ti moja zgodba in ukrepi, ki sem se jih poslužila, v inspiracijo, da tudi sam-a v podobnih situacijah ne zamrzneš, ampak, da izziv prepoznaš kot sporočilo, da je pomemben kos tebe že pripravljen na transformacijo. Pri tem je veliko lažje, če imaš ob sebi nekoga, ki ti lahko pomaga. Če želimo biti mirni in izpopolnjeni, je pomembno, da se srečamo s tem, kar je pod našim zavedanjem in to kakovostno razrešimo. Na ta način ne bomo več bežali od življenja in se mu upirali, pač pa bomo začutili radost in zaupanje vase, s pozitivno energijo pa bomo tudi v našo bližino privabili male čudeže, ki nam bodo pomagali prebroditi izzive in morda celo dosegati sanje. Ker vem, da večini že sama misel na ukvarjanje s tem, kar je “spodaj” sproži stres in občutja, da je »spodaj« nekaj groznega, te vabim, da si rezerviraš uro svojega časa in skozi moje vodenje tapkanja to počistiš. Metoda je povsem enostavna, najlepša njena lastnost pa je, da smo lahko povsem odkriti sami do sebe in povemo čisto vse, kar nam leži na duši.  Nad tapkanjem sem navdušena in že nekaj časa z njim rešujem tudi težave svojih starih strank. Čeprav pravijo, da terapevti zelo težko pomagamo svojim najbližjim, pa mi s tapkanje uspeva tudi to. Moj mož mi je od nekdaj zatrjeval, da ne želi videti tistega, kar je spodaj, ko sva tapkala na te besede, pa je naboj popustil in na dan so samodejno prišle sproščene misli ter pristen občutek moči. Piši mi na infoanita@notranjamoc.com in dovoli, da k transformaciji povedem tudi tebe.

Na tvojo notranjo moč,

Anita