S Tatjano se poznava se že kakih petnajst let. Takrat je k meni prišla na energijske vaje, da bi se okrepila in čustveno stabilizirala. Za individualno delo se ni odločila. Bila je uslužbenka v priznanem slovenskem podjetju, mati deklice, soproga. Pestili so jo občutki tesnobe okoli srca, težave z izražanjem in nekaj tega je uspešno razrešila. Pred dvema letoma me je ponovno poiskala, ker si je želela podporo v procesu ozdravitve od raka, očistiti na energijskih in čustvenih ravneh, sprostiti kar je zadaj. Zdaj je bila pripravljena pogledati tudi bolj v zahtevne predele svojega življenja.

Na enem od svetovanj sem ji postavila naslednje vprašanje. Kaj je tisto čustvo, zgodba ali del nje, kar ne sme priti na dan in je zato raje izbrala telesno obolenje. Hkrati sem jo opogumila, da pri tem vprašanju ne gre za napad na njeno zmožnost ali nezmožnost, niti da z njim ne želim sprožiti občutij krivde, saj ne gre za zavestno odločitev. Nadalje sem ji razložila, da je psihosomatski pogled na človeka naslednji, da nam je veliko lažje, da se ukvarjamo s telesno bolečino ali obolenjem, kakor da bi se ukvarjali s čustvi in občutki.

Zakaj se nam je lažje ubadati s telesno bolečino kot s čustveno?

Razne stiske, ki smo jih doživljali v naši nežnih letih, občutki in čustva, ki jih s svojimi skrbniki nismo mogli, znali podeliti smo takrat v odnosu do sebe doživljali kot nekaj neobvladljivega, velikega. Nezreli kot smo bili, smo  izbrali takrat za nas najboljšo strategijo, boleče občutke smo potisniti globoko vase, jih zaprli za več zidov, da bi jih tako obdržali pri miru. Prepričani smo namreč, da se bo s pozabo samo razrešilo, življenje pa bo obvladljivo.

Odgovor, ki ga je brez velikega razmišljanja izstrelila iz sebe, je presenetil tako Tatjano, kot mene. Bila je le beseda seksualnost.  Vprašala sem jo, če je sedaj pripravljena raziskati ta del sebe. In se je strinjala.

Odkrili sva čas, ko je bila mladostnica, začetek pubertete. Živeli so v predelu Ljubljane, v okolici vojne bolnice in vojašnice. Kamorkoli je že morala od doma, v šolo, športni trening, vedno je morala mimo ograje, za katero so bili vojaki. Bilo ji je izredno neprijetno, občutki sramu, kako so jo gledali, jo spremljali s pogledi in »sikali« razne neprimerne besede proti njej. Povedala je, da ji je še zdaj v telesu neprijetno, ko gre mimo, pa so vojaki že zdavnaj izseljeni in so vojašnice dobile drugačen namen.

Peljala sem jo v čas otroštva, k mali Tatjani, da bi ji odrasla ona ponudila to, kar ji je takrat manjkalo, zaščito, občutek, da lahko postavi mejo in pogum, da to zares tudi stori. Kot odrasla ženska ima to moč. Ko je to naredila, so se vojaki v njeni predstavi zmanjšali, ona pa se je povečala in v sebi sedaj iskreno občutila več moči in da ima v življenju možnosti, ne glede na to, kakšna je njena situacija.

Stopila je ven iz vloge žrtve in to je odlično sporočilo telesu, pa tudi njej sami, česa je zmožna. Na energijski ravni je tako sprostila zastalo energijo v pomembnem energijskem centu, seksualni energiji, ki je sedaj na voljo za telesne in druge procese samo ozdravljenja. 

Če se tudi ti ravnokar nahajaš v situacijah, ki ti jemljejo moč, me za pomoč kontaktiraj na infoanita@notranjamoc.com. Napiši mi svoj zaplet in telefonsko številko za kratek informativni klic. Z veseljem ti pomagam k bolj izpolnjenemu življenju.