Kot duhovno bitje smo neskončni, neomejeni in le naša omejena osebnost vidi prepreke in omejitve tam, kjer smo jih s svojimi prepričanji in pogledi na življenje postavili sami. Zdaj ne bom šla v debato, da je večina le teh posvojenih, kupljenih in drugače prevzetih od naših staršev, prednikov, družbe v kateri živimo. Tudi ne bom debatirala o dobronamernosti starševskih skrbi in zaskrbljenosti s katero so nas obdali, da bi nas tako zaščitili pred bolečinami življenja in nas tako žal tudi pohabili pred sprejemanjem….moja mama mi je, kot majhni deklici desetih let v spominsko knjigo napisala citat, ki je šel nekako takole, da naj grem na pot življenja, ki da je ovinkasta, a da naj se bojim zmot…kako naj potem kaj poskusim, če se že v naprej bojim, da bo neka izbira lahko napačna in bi s tem, ko bi poskusila kaj novega, nepreverjenega in »napačnega« lahko izdala mamino zapoved in spomin nanjo. In ker se učimo skozi zgled, jaz sedaj dalje obdajam s skrbmi svoje otroke, kot njena pridna punčka ponavljam za njo, dokler se ne zbudim in prepoznam, kdo sem resnična jaz in se odvežem od nje in sebe od mojih otrok in naredim nov poskus, da jih zagledam kot neskončna bitja zavesti in tako neham reagirat na svoje projekcije, ki mi jih redno kažejo v obliki obnašanja, ki mi ni všeč. He, he, saj veš princip ogledalca…
Zdravje, obilje, prijaznost je na razpolago vsem, ki se odločijo zase, iztegnejo roko in sprejmejo pomoč.
O tem priča tudi zapis Mojce, ki mi ga je poslala ravno ta petek in se mi zdi lep odsev celovitosti, ki je že v nas. V uvodu le to, da je Mojco pred 6 leti usekalo v križu. Na ledvenem predelu med L4 in L5 je nastala oteklina. Takrat ni čutila nog, hodila je s hoduljami in potrebovala bolnišnično oskrbo. Večkrat v življenju je doživela padce na trtico. Pove še, da je mama dvomila v njene partnerske izbire in ji odrekala finančno pomoč, čeprav je ni prosila zanjo. V trenutno službo, ki jo je opisala kot kačje gnezdo, se ni želela vrniti. Nič več si ni želela psihičnega nasilja na delovnem mestu in sledenje morali šefov, da je dobiček pred človečnostjo. Ko sva pogledali v čustva, zakaj še potrebuje oteklino je to opisala kot bremzo, ki jo ščiti pred tem, da bi šla na staro pot, ostati na delovnem mestu v izkoriščevalskem odnosu. Želela si je spremembo kariere, a hkrati so jo obletavali dvomi vase. Še to. Z Mojco sva vsa srečanja naredili na daljavo, preko Skypa, prvega natančno pred enim mesecem.
Draga Anita,
pišem ti, da ti popišem moje počutje tekom najinih dveh terapij…
Neskončno sem vesela, da me ne boli več križ. In to od najine prve terapije naprej. Mogoče še tu pa tam kakšen eho od bolečine, drugače pa juheej..in to po šestih letih ubadanja z njo.
Je bilo pa zanimivo zadnjič, ko sva delali na tej trenutni službi, pa denarju itd..
Takoj, ko sva prekinili najino skyp vezo, so me klicali, da so se na kolegiju zmenili, da me odpustijo z odpravnino. Takoj za tem pa me je klicala iz Kranja ena lastnica ene bio trgovinice, da bi ona želela imet nekoga, ki bi v njeni trgovini delal bioscene. Sem potem en dan šla k njej in sva se dogovorili za sodelovanje. Je bila čisto navdušena nad mano…Pa od tistega dne naprej imam stalno kakšno stranko na bioscanu..danes celo na bioresonančnem testiranju..
Itaq vsakemu povem, da sem od tvojih terapij naprej vsa osredotočena in da se mi godijo stvari, ki si jih ne bi mogla zamislit niti v sanjah..
