Navdihnjena z mnogimi eft zgodbami čisto vsakodnevne Jožice in Janeza iz knjige Kako je Eft pomagal meni in kako lahko tudi tebi 2.del, izdani konec lanskega leta, se tudi sama lotevam čisto vsakega problema, ki se mi pojavi. Utemeljitelj Eft-ja, tehnike za doseganje čustvene svobode, Gary Craig, je problem definiral kot motnjo v pretoku energije in ker že zadnjih dobrih 20 let delam z energijami se mi je ta prispodoba zdela čisto simpatična, nekaj kar je obvladljivo, jezik, ki ga razumem. In tako sem se lotila svoje velike težave, sproščeno govorjenja pred občinstvom. Spet sem si dala izziv, se potisnila iz cone udobja in se odločila, da pripravim webinar, ki je bil napovedan v kratkem.  Morala bom govoriti pred občinstvom in to čisto sama, ker bo na drugi strani samo tišina in ne bo nikogar, ki bi me rešil ven če se mi zatakne. Kaj če ostanem brez misli. Kaj če se osmešim,  so bili strahovi, ki so me obletavali. Nivo stresa se je dvigni na 8 od max 10, samo da sem pomislila na situacijo.

Pred 15 leti sem bila na izobraževanju iz retorike. Ugledno  podjetje  vrsto let dela na tem področju. Investicija v moje izobraževanja ni bila neznatna. Vendar, ko sem bila tam, sem imela občutek, da tisti ljudje tam ne razumejo mojega problema, niti mi niso mogli ponuditi pravega načina, kako bi jaz to rešila. Moja težava je bila v tem, da se je moja glava spraznila, v njej ni bilo nič, megla, da bi bilo še huje dostop do spomina se je zdel težaven in zelo oddaljen, tvorjenje smiselnih stavkov uganka. Občutek, kot da nimam tal pod nogami in da čisto nič ne znam. Jaz pa sem imela tako veliko željo, da bi znanja, ki sem jih pobirala po mnogih izobraževanjih v tujini širila med domače rojake. Kako me je lahko moja duša nagovarjala naj učim,  pri tem pa mi ni dala osnovnega orodja, odličnega ali vsaj dobrega spomina. Bi bila zadovoljna tudi s slednjim.

Na enem od coachingov sva z mentorico govorili tudi o tem. On me je bodrila in spodbujala naj imam webinar, da sem odlična in da mi bo šlo, da bo to le nova izkušnja in podobno. Bolj ko je ona vlekla v njeno smer in me prepričevala, bolj sem jaz nasprotovala, da meni to ne gre, da ne znam, da ne morem, da sicer hočem, ker vidim korist, ljudem bi pomagala ampak… Tako sem se upirala, da sem ji v enem trenutku rekla naj me že malo sklofta, ker to nikamor ne pelje.  Prav res, se ne hecam. Še dobro, da delava preko Skypa in to fizično ni mogoče, he, he, he …ampak sem resno mislila. Bila sem jezna nase, na tega upornika, ki je na vsak način želel dokazati, da sem uboga.

Ta pogovor me je zmotiviral, da sem pri sebi razmislila in se odločila, da to sliko sebe, kako se dojemam, spremenim. Pomislila sem, če hočem pomagati ljudem, potrebujem sproščeno govorjenje, potrebujem dostop do misli in sposobnost, da misli uredim v smiselne in prebavljive stavke za svoje poslušalce in da pridem do tega si bom pomagala s tapkanjem. O tem sem brala da je možno in če je uspelo nekomu, zakaj nebi tudi meni.

In sem šla tapkat. Spomnila sem se, da me ima moje telo rado in da je megla v glavi njegov način, da me pred nečim zaščiti. Le pred čim, sem se spraševala in pritiskala na akupunkturne točke. Kmalu je iz telesnega spomina prišla slika, kako stojim na odru v osnovni šoli. Jaz kakih osem let, z modro pionirsko čepico in rdečo rutico.  Pred mano napolnjena dvorana učencev, staršev in učiteljev, za mano pevski zbor. Moje drobno telesce je zamrznilo, se stisnilo v krč, dostop do misli prekinil. Popolen stresni odziv! Vsa ta pozornost, ki je prihajala ne mene iz publike je bila enostavno preveč. Preveč za malo Anito, komaj 8 let in taka odgovornost. Takrat na odru sem bila povsem sama, stisnjena pred dejstvo in nikjer izhoda. Prisluhnila sem telesnemu odzivu, ki se je takrat dogajal. Še vedno je bil tu, glas se mi je tresel, potila sem se in bila vsa rdeča v obraz. Občutek, da se smejijo moji rdečici me je obteževal. Čutila sem, kako se mi grlo stiska in postaja vedno bolj suho…

Posledica takega dogodka in drugih podobnih je bila odločitev, da je bolje da sem kje v ozadju, da naj bom raje tiho in da ne znam sproščeno govoriti. V tisti mali glavici s tisto miselnostjo sem stvorila omejujoče prepričanje, da nastopanje ni zame.

Zdaj je že mnogo let od tega dogodka, slabih 40. Tapkam malo travmo, ki je ovira na karierni poti. Nekaj, kar se je zgodilo toliko časa nazaj še vedno odplačujem. Se zdi.

In tapkam naprej in prihajajo nove misli, ki so posledica očiščenja travme.  Kaj pa, če pa bi imela sproščen govor, dostop do misli, sproščeno tvorjenje stavkov, potem bi bila neustavljiva, potem bi se lahko celo zabavala medtem ko govorim, bi se zabavali moji gostje in ta nova slika se mi vedno bolj približuje. Nova misel, da nebi imela nič proti tej realnosti mene, se spontano tvori. Ob tem pa občutim olajšanje v telesu. Odpira se glava, sprošča se grlo in vrat. Aniti, ki je na odru ponudim rešitev. Nisi več sama, jaz sem s tabo ji povem in ji dam roko. V sliko prihaja sončni žarek in vse skupaj postane manj grozeče. Sprosti se trebuh in napetost v medenici. Naravno stanje v telesu, ko grožnja mine. Pojavi se občutek, da sem varna, da množica na drugi strani ni moj sovražnik.

To drobno olajšanje v telesu in mislih, je vse kar sem iskala.  Kako se bo pokazalo, ko bom spet na odru pa sporočim.

Webinar o DENARNIH BLOKADAH sem premaknila za en teden in sicer na ponedeljek, 8.10.2018 ob 19.00. Rezerviraj si tisti večer zase in bodi z mano.

Z ljubeznijo