Ko sem si slab teden nazaj vetrila glavo na kratkem sprehodu, je zazvonil moj telefon in na drugi strani linije se je oglasil precej vznemirjen glas. Bil je klic, ki je verjetno v meni želel zbuditi slabo vest. Oseba na drugi strani me je spraševala, kako lahko obljubljam, da bomo v le treh urah na delavnici odslovili nekaj tako velikega in kompleksnega, kot je vzorec perfekcionista. Nadaljevala je v smislu, kako si upam za to potem še tako veliko zaračunati in naj se zamislim nad tem, kaj počnem.

Ko sem odložila, moja glava ni bila nič več prevetrena in lahka. Misli so švigale sem in tja, nato pa sem se spomnila, kaj vedno pravi moja poslovna mentorica Špela – vsak odziv, ki ga človek dobi na svoje delovanje, je dober odziv. Tudi kritika ali nestrinjanje s tem, kar počneš. Ko dobimo take klice, dobimo vpogled v razmišljanja tistih, ki nas spremljajo. In to je še kako dragoceno. Kupci smo precej leni in četudi smo morda z izdelkom ali storitvijo nadvse zadovoljni (ali obratno) tega ne delimo s tistim, ki nam je predmet zadovoljstva ali razočaranja prodal. Ja, večina ljudi ti niti ne pove, ko narediš kaj dobrega; tudi to je tema, o kateri bi lahko pisala, saj se mi večkrat zgodi tako, kot prejšnji teden, ko sem naključno, po 6 letih srečala svojo stranko, ki mi je povedala, da je takrat po Reconnectionu (3 tretmaji in postopek osebne ponovne povezave) pri meni presekala z epizodami depresije v jeseni, ki so se ji v preteklosti vedno zgodile. Od najinih tretmajev dalje jih ne doživlja več. Ali ni to dobra novica, ki bi jo bilo vredno takoj in ne šele po šestih letih deliti s tistim, ki ti je pri tem pomagal? Ljudje smo res kompleksna bitja …

Tega, da je nestrinjanje s tem, kar počneš pozitivna stvar, prej nisem razumela ravno dobro. Na razumski ravni že, da je treba sprejeti kritiko, ne pa toliko na čustveni in izkustveni. Zdaj, ko o tem pišem, pa hkrati s tem tudi razčiščujem nejasnosti v moji podzavesti.  Seveda sem si želela večinoma le dobrih odzivov in potrditev mene, mojega delovanja. Kdo pa si tega ne želi? Zmedli pa so me odzivi, ki sem jih doživljala kot napad name in se spraševala, kako se na njih odzvati, da to ne bi bilo v obliki žrtve in nemoči.

Verjamem, da se mi je klic s sprehoda zgodil prav zato, ker življenje vedno deluje za nas in je bila to spodbuda, da izkusim, premislim in počistim. Po začetnem občutku udarca, ki me je zanihal ven iz ravnovesja, sem se iskreno posvetila razmišljanju o tem, kaj ponujam skozi svoje storitve in delavnice. Ali res iščem naivneže, ki mi bodo nasedli? Ali dajem obljube, ki so neuresničljive? Da je to en sam marketing in prazno zadaj?

Bolj, ko sem se poglabljala vase, več dokazov o uspehih je prišlo v moje zavedanje in še bolj sem začela čutiti, da je to kar ponujam res močna in učinkovita stvar.

Klicateljici sem lahko pravzaprav hvaležna, saj me je njen klic še bolj povezal s samo sabo. Kopičili so se dobri občutki. V misli mi je prihajalo, da sem pri svojem delu vse prevečkrat priča malim ali večjim zmagam, ki se zgodijo, ko so ljudje v interakciji z mano. Nekateri so potrebovali samo majhno spodbudo, enkraten obisk, eno delavnico, ki je bila ravno dovolj, da so zaključili proces, ki so ga morda začeli že davno nazaj in je tokrat dozorelo v njih, da se lahko zaključi. Spomnila sem se vzorca partnerke, ki kontrolira svojega moškega, mu ne dovoli blizu, potem pa se samopomiluje, da je vse na njej. Po enem tretmaju je ta omejitev pri mnogih popustila. Pa stranke, ki je na eni od mojih delavnic začutila, kako ji je okoli srca počil ovoj, po tem pa se je njen kritičen EKG vrnil v okvire normale; njeno celotno, resnično izpoved Rak me je prisilil, da se zazrem vase, si preberi na tej povezavi… Spomnila sem se tudi tistih, s katerimi delam na daljši rok skozi dolgoročne programe, ki trajajo od nekaj tednov do nekaj let. To ni nič nenavadnega, če se zavedamo, da je problem, ki ga ima odrasla oseba sedaj, nastal v otroštvu in je v njem rasel ves ta čas.

In kdo pravzaprav sem jaz da bi določala, kaj ljudje potrebujejo? Če jih bom jaz videla kot nemočneže, bom tako tudi delovala, jim govorila, kaj naj delajo in tako ohranjala miselnost, da so nemočni. Že dolgo nazaj sem se odločila, da želim v sebi in v drugih spodbujati notranjo moč, da iščem zdravje in ne raziskujem bolezni, da zbujam v človeku  potencial, da zasveti in ne njegovo temo, strahove, razbitost.

Poiskala sem načine, da se odstrejo blokade, ki tej moči ne dovolijo, da bi se prosto izrazila. Moja naloga coachinje in mentorice za osebni razvoj je, da usmerjam, spodbujam in odstiram. Verjamem, da ljudje, ki prihajajo k meni niso naivneži, kot je namigovala oseba v pogovoru. Ljudje, ki poiščejo mene so močne in velike duše, ki iščejo odgovore in rešitve. Z njimi vstopam v skupen, enakovreden odnos dveh močnih bitij, kjer sodelujemo in vsak svoj delež naredi po svojih najboljših močeh. In res je, nekaterim ena delavnica oz. eno srečanje ne bo prineslo končne odrešitve. Povsem mirna pa sem z ugotovitvijo, da bo jim bo vsaka delavnica in vsako srečanje odškrtnilo vsaj kakšen delček njihovega mozaika blokad in jih tako približalo cilju.

Ker želim pomagati, bom še naprej z žarom v očeh pripravljala najrazličnejše delavnice, v katerih lahko najdete rešitev za specifično blokado. Tiste, ki bi želeli korenito spremembo in dolgoročen osebni napredek, pa z veseljem povabim v individualni program krepitve notranje moči. Če bi želeli spoznati, kaj vse lahko skupaj dosežemo, mi pišite in se bomo dogovorili za predstavitveni, povsem neobvezen pogovor.